Zgodovina srednjega veka 19/20

Teorije in metodologije zgodovinopisja 19/20

Postkolonializem in indigenizem 19/20

Postkolonializem ima v sodobni humanistiki in družboslovju širok spekter strokovnih pomenov in označb. S stališča občega zgodovinopisja predstavlja zgodnje obdobje po osamosvojitvi posameznih držav izpod kolonialne oblasti, zato zgodovinska veda razlaga njegove družbeno-politične značilnosti v času neposrednih desetletij po uradnem padcu kolonij. Obenem strokovni termin ‘postkolonializem’ v širši humanistiki označuje teorije oz. nove akademske discipline, za katere so značilne metode intelektualnega diskurza: analiza, razlaga in kritika kulturnih zapuščin kolonializma in imperializma, zlasti s stališča domačinskih intelektualcev. Socialna antropologija, s svojimi specifičnimi prijemi raziskovanja življenja različnih ljudstev po svetu ugotavlja, da so družbeno-ekonomski vzorci kolonializma, kljub političnim spremembam prisotni vse do danes: še več, obstajajo celó v sprevženi obliki. Zato se njen strokovni diskurz prestavi z akademskega in aplikativnega zagovorništva nacionalnih politik na področje alternativnega aktivizma: v smeri pravic indigenih ljudstev. 

Indigenizem predstavlja različne socialne politike oz. tretmane vključevanja staroselskega prebivalstva v družbe nacionalnih držav 19. in 20. stoletja: od inkorporacijskih, asimilacijskih, akulturacijskih, integracijskih do participacijskih. Antropologi so se v zadnji polovici 19. stoletja in prvi 20. opredelili za nacionalne politike. Tem politikam sledijo v zadnjih desetltjih 20. stoletja številna gibanja domorodnega prebivalstva - za avtonomijo etničnih, jezikovnih, socialnih in političnih pravic staroselcev po vsem svetu. Sklicujejo se na osnovne človekove pravice in pravice staroselcev, ki so jih uradno potrdile različne konvencije, npr. 169. Konvencija ZN – Mednarodne organizacije za delo.


Predmet odpira specifično področje zgodovine in socialne antropologije. Na podlagi analize konkretnih primerov reševanja etničnih in socialnih problemov v preteklosti in sedanjosti pripomore k splošnemu razumevanju zgodovinskih družbeno-političnih razmer, hkrati pa z antropološkega zornega kota študenta nagovarja k strpnosti, medkulturnem dialogu in sobivanju z 'drugimi' in 'drugačnimi'...


Latinski jezik in osnove epigrafike 19/20

Cilj predmeta je študentom predstaviti osnove latinskega jezika in latinske epigrafike s poudarkom na njenem začetku v rimskih časih, ki so tudi našemu prostoru prinesli prve pisane dokumente na trdem obstojnem materialu. Glavni cilj predmeta »Osnove latinskega jezika in epigrafike« bo spoznavanje možnosti, ki nam jih obravnavana veda nudi za preučevanje specifičnega zgodovinskega obdobja. Poudarek bo ponovno na antičnih socialnih, ekonomskih, kultnih, vojaških, onomastičnih, prozopografskih fenomenih, ki jih je mogoče preučevati predvsem s pomočjo latinskih napisov.

Predmet pokriva splošne vsebine s področja antičnih jezikov in epigrafike. Študent/-ka obvlada temeljna načela epigrafske stroke in je sposoben interpretacije lažjih latinskih besedil, obenem pa tudi interpretacije preprostejših rimskih napisov. Obenem razvije kritičen odnos do ohranjenih virov, spozna postopke historične metode in vstopi v samostojno znanstveno delo.

Predmet bo študente pripravil na samostojno branje in razumevanje vsebine latinskih napisov, s katerimi se je mogoče v praksi srečati. Študenti se bodo priučili metod in načinov, kako svoje temeljno znanje uporabiti tudi pri aktivnem in trajnostnem varovanju dediščine, saj latinski napisi predstavljajo izredno pomemben zgodovinski vir, ki se ga marsikje kot takega še ne upošteva. Seminarske vaje pa bodo študentom možnost, da še dodatno poglobijo poznavanje in razumevanje posameznih družbenih fenomenov, ki so izpričani na napisih.  Pridobljeno znanje bo ustrezno dopolnilo in zaokrožilo vedenje, ki so ga študenti pridobili pri ostalih predmetih, povezanih z antičnimi vsebinami. Študent se pri predmetu podrobneje seznanja z zgodovino Rima, njegovimi političnimi, gospodarskimi in kulturnimi razmerami in z njegovim kulturnim vplivom na kasnejši razvoj Evrope. Pri tem se mu predstavijo dodatno še epigrafski in arheološki viri, ki ob pomanjkanju literarnih tekstov velikokrat bistveno dopolnjujejo našo podobo antičnega sveta.


Zgodovina antike 19/20