Predmet seznanja s koncepti spola, družine in sorodstva. Vsebuje pregled terminologije iz proučevanja sorodstvenih sistemov in predstavlja poročne sisteme ter tipe različnih rezidenc, družbeno strukturo, utemeljeno na  sorodstvu ter spolu in njuno vlogo pri družbeni diferenciaciji. Obdeluje izbrane teme iz zgodovine spolov in feministične teorije. Koncept spolov obravnava v zgodovinski perspektivi, kot družbeno konstruirano kategorijo, s kompleksno zasnovo, ki vsebuje biološke spole in družbene spole. Posebej se posveča tudi zgodovini žensk in ženskih študij. V okviru seminarskega dela se bodo nekatere vsebine poglabljale s študiji primerov.


Tema predavanj bodo izbrana poglavja iz zgodovine družbenih bojev 19. in 20. stoletja. Rdeča nit bodo izkušnje radikalnih gibanj, posameznic in posameznikov, ki so se postavili po robu bistveno močnejšim nasprotnikom. Govorili bomo o ameriških Vitezih dela, woblijih – delavskem gibanju žensk, črncev, nekvalificiranih delavcev in imigrantov, alternativni kulturi nemške socialne demokracije pred prvo svetovno vojno, zadružnem gibanju na Kranjskem/stari Jugoslaviji in študentskih gibanjih iz 60ih let 20. stoletja. Prizadevanja naštetih gibanj se na koncu niso izšla v radikalni družbeni preobrazbi, so pa njihovi akterji včasih ustvarili kratkotrajne, majhne in utopične, a ne nujno idilične svetove, ki so se nazadnje razkrojili v notranjih sporih, razočaranjih, kompromisih in sistemskih prilagoditvah.

»Ljubil sem vas, zdaj plaho, zdaj ognjeno, brez nade, brez besede v mraku muk, tako prenežno in tako iskreno kot Bog daj, da bi ljubil vas kdo drug.« Oh, ljubezen. Ruski pesnik Aleksander S. Puškin je vedel kaj piše. Romantiki je podaril življenje. Dobesedno. Ženinega ljubimca je pozval na dvoboj in končal v mlaki krvi. Kultura prve polovice 19. stoletja je bila v znamenju romantike. Puškina so čustva zanesla naravnost v smrt. In res, čustva so bila v centru romantične umetnosti. Evropska publika je želela v delih slikarjev, kiparjev, literatov in arhitektov videti predvsem čustva in se z njimi poistovetiti. Za razliko od klasicistične umetnosti 18. stoletja, ki je zapovedovala stroge oblike, je romantika cenila spontanost, mističnost in pristnost. Poleg erotične ljubezni in narave so romantiki izražali čustva do družbe. Nekateri so se navduševali nad revolucijami, drugi so odkrivali sebe kot del narodne skupnosti. Opevali so stare mite in jim dali novo, nacionalno vsebino. Romantika je pomenila triumf posameznika nad skupino in izražala propadanje stare stanovske družbe. Predvsem pa je ugajala vse močnejšemu sloju meščanstva, ki se je krepil z razvojem industrije in močjo države.


Seznanimo se s procesi družbenega in gospodarskega razvoja v Evropi med 17. in 19. stoletjem, ko je sredozemski prostor izgubil svojo vodilno vlogo in se je razvojno težišče prevesilo na evropski severozahod. V teh stoletjih so v Evropi potekale korenite spremembe na družbenem in gospodarskem področju, ki jih zgodovinarji radi poimenujemo »revolucije«: agrarna, demografska, industrijska, revolucija v prometu. Sledila je industrializacija, obenem pa je potekal proces družbene modernizacije ter sprememb v kmetijstvu. V središču pozornosti je vprašanje razvoja s poudarkom na interpretacijah pogojev, razvojnih poti in razlag, zakaj je bila večja propulzivnost osredotočena na zahodu in severu ter je »zamujanje« prevladovalo na jugu in vzhodu Evrope. Predmet posebej obravnava:

  1. klasične koncepte in interpretacije razvoja (Malthus, Gershenkron, Pollard)
  2. novejše koncepte in interpretacije razvoja (de Vries, van Zanden, Mokyr, Pomeranz, Alfani)

Na vajah posamezne vsebinske sklope spoznavamo še na primeru slovenske zgodovine in zgodovinopisja.